Ljubezen!
Kako lepo, če se na šihtu mamo radi.
Če mati mora nasmeh držati,
da račune odplati.

Nasilje!
Kako lepo, če ga ni pri hiši.
Če fotr se z njegovimi delavci igra mačke in miši.
In vojn, kako lepo, če jih pri nas ni.
Ven z vsemi slabimi stvarmi!

Ne glede na keri se znajdeš strani,
med kao svobodnjaki ali pod tirani,
uniforme pusti ob strani,
ker vrtnica se sama brani.

V glavnem,
eni rabjo enoumno disciplino za kolektivno klimo.
Kot vsaka armija in stari Musolino,
ali pa njegov Casa Pound bambino in Salvinni fratelino.
Ampak ni vedno slabo, vse kar je eno,
brez resne produkcije težko bomo preživel zimo.
Ker kdor nujo zmore nosit,
ta šele svobodo lahko jaha.

Adijo spone vasi in krone,
adijo rdeče podjetje in neuvrščeno poletje
zdaj v restavraciji kapitalizma
vsi prilepljeni na kartice in kupone.

Osvobojeni od zemlje in muh vremena,
vsaj za nekaj časa,
no,
dokler ga ne zmanjka.

Ne glede na keri zbudiš se strani,
med svobodnjaki, pod tirani,
ali med ovcami, kjer vsi so čist sprani.
Prvo se lepo najej, potem pa reci
ne, vsej gamadi usrani.

Med ljudmi, iz dneva v dan,
med moči križišči in dolinami,
kjer še se kdo v cerkvi izčisti.
Kot kormoran,
se na dolge proge potapljam.
Up kakšen v beton še dam,
in nevem kje ven priplavam.

Ekonomija žrtvovanja,
kdo se komu klanja,
klanja, klanja, klanja.
Raje ideološka sinestezija,
če ni tudi amnezija,
nam bo osmislila trenutna stranja.

NATO, opa bato.
Dam zlato za lopato,
ki bo pokopala ta imperij v blato.

Gospodarja samouničenje
bi blo lepo očiščenje.
Pa naj je od nje ali njega,
ljudstvo se ne naje od tega.

Je Kitajska in Rusija vstala,
in bo tudi njih oplazilo rezilo mojega šala.
Ker kdor se gre planetarnega veljaka,
ni ga večjega seljaka.

Če je del imperija tvoja država,
a jo boš gledal, kot da je sama krvava?
Če tvoja partija k en pacek laže,
a boš z njimi, ker ne najdeš druge maže?
Če ti grejo frendi v kurac,
a se boš boril z njimi?
A se boš boril za njih?

Če si rojen v bogastvo, a ga boš razdal?
A boš familijo izdal?
In ti? Boš sebe dal?
In ti?
In jaz?

Kje smo ostal?
aja
In ti?
In jaz?
In uni tam.
Smo mi, hej.
Še ene par,
Pol pa komune do lune.

Dolgočasne norme,
nas dajejo pod razno.
Same se klešejo
naše heteroforme!

In ni ga mnenja,
ki bi zaobjel te oblike življenja!
Ker v njih smo lično,
in ne bezobrazno.

Smrt za življenje in življenje boju.
Pa to je vse noro.
V kakih cajtih mi žvimo.
Dejmo se ne še mi klat k živino.

Zato ubiti vojno in dati življenje boju.