released September 17, 2020

SOP113

Zvok poglihal: Nils Rošker
Slikce skolažirala: Saša Hajzler
Grafično spedenu: Andraž Lorger
Lalalalala zadnji dotik: Urška Savič
Transcendenčna izvedba: Gaja Golob
Tekst, glazba in izvedba: Matej Kavčič
Vse omogočili: Ene 50 zajebanih frendov


Kompozicije 'Sanje enega uslužbenca', 'Metropolisi in tisto vmes' ter 'Most na Slovenščini'
Posnetki iz koncerta na Radiu Študent znotraj oddaje Afterparty
Datum: 21. januar 2020
Tonski majster: Samo Pavlica - Linč
Organiziral: Matija Drobne

Kompozicije 'T'jelo', 'Heteroforme', 'Kres na Atlantiku in 'Spamma se oluja'
Posnetki iz koncerta v Gali Hali znotraj cikla Intimno
Datum: 15. junij 2020
Tonski majster: Klemen Tehovnik
Organiziral: Matevž Bitenc
Snemalko posodil RŠ

Kompozicija 'Gotovi - Krokarjev pastirja, tvoje mtke frenda'
Besedilo in glasba: Jonas Žabkar
Aranžma in odšpilano: Matej Kavčič
Poletje 2019
Samoposneto v koči
Opremo posodil: Blaž Mikelj


Črn Škrat can also be found here >>> chrnshkrat.bandcamp.com
Support the artist!

Besedila

Sanje enega uslužbenca
Kaj hočemo?
Kaj si upamo?
Kaj rabimo?
Kaj si upamo hoteti?


Kakšna žalost!
Kakšne bedne smernice.
Tragikomikaze.


Domišljija, u kurcu.
Gospodar zmaga, ko uslužbenec misli, da je na vrhuncu.
A še vedno hlapec.

A vsaj sanja!, kako nažgano pleše
po deželi posejani z zadrugami in sveti.
Bil je punt in ni upora brez zveze.
Potem so pa na poti iz naroda hlapcev
v hlapce narodu, nekje vstran zavili.

Opazuje gozd, ga plemeniti.
Ga prehaja v dom.
Vse ga hrani.

Opremljen s koncepti in toplino.
V dobri družbi mnogih. mhmmmm
Za froce je vseen,
če so tvoji ali ne.
Pač se, skrbi za vse.

Tehnološko suvereni.
Odprli vse črne škatle
Poznajo psihologijo vozlov,
a vseeno vsak opasan z mačeto
za gordijske navade.


In potem, mesto kar nastane.
Brez, da buržuazija kmeta izžame.
In migrantu-proleteru zavidajo dame.

Evropsko modernost in njene delitve
so v I Ching metali.
Bila je orgija vse svetovne drhali.
Vse svetovne drhali.


In so se zbudili iz sanj.
Ampak zdaj služabnik vsaj ni več sam.

Sestre, pojejmo bogate.
Bratje, pustmo službe glupe.
Narava, ustanovmo sindikat.


Kaj hočemo?
Kaj si upamo?
Kaj rabimo?
Kaj si upamo hoteti?


Desetletja tovornega kontejnerja.
Podpalubje piha v jadra.
Toku je vseeno.
Nosi smeti in hranila.
Tako kot ljubezen,
ko si lasti.
In človeštvo,
ko diha.





Metropolisi in tisto vmes


Čez dan delajo ljudje.
Ponoči dela metropolis.
Popravlja se z dušami teles,
ki nosijo njegove popravne dele.
Duh se hrani z dnevom, telo pa z nočjo.
Zato posthumanizem.
Ne, ker hočemo, ampak ker moramo.

Izstrelim se po logističnih venah in arterijah.
Potovati je lahko, če je povsod isto.
Še sploh s pasošom.
Metropolis SO njegove vene!

Reka notranjih izgorevanj.
Obrazi v jeklenih okvirjih.
Kdaj lovim majhne ribe.
Kdaj poslušam, kako se kiti oglašajo,
ko jih doppler opiše mimo mene.
Jahati kita. In govoriti z jezdeci.
En mi pove, da če
zminiramo cesto med trstom in benetkami,
bo v parih urah kolona
do Postojne in kmal do
Mađarske.

Z zvokom iz ust spreminjam obraze.
Dobijo noge, roke s pivom, pri njej gola prsa.
Sram jo je bilo.
Tragična junakinja Evrope in začuda
jaz, erotični mag.
Njej prvič pride,
jaz grem, ona mi kupi karto
za vlak.

Torino.
Ležim pred želežniško postajo.
Na stavbah mestna umazanija, ki mi prija.

In ljudje, ki niso odraščali ob vznožju teh gora.
Enkrat je alpska aristokracija šla izpod škornja. Pa je padla
Španija, Italija, Vzhodna Afrika, Hrvaška, in Albanija

Čudna je pot
iz kraljevine v republiko.

Ameriška industrializacija severa,
južna delovna sila in operaizem
Fiat in krščanska CIA.
Potem avtonomija
Lani so mi pa še fašisti uničli
Il azilo
Ampak revolucija je
temeljita.
potuje skozi vice.
Gre po svojih opravkih
metodično.

V prestolnicah pa zmatrane face, grše kože in telesa trzajo.
Niti keš ne more tega skrit.
Administracija države zahteva svoj davek
in zahtevanje davka zahteva davek,
in davek
davi,
da lahko daje.
Manjko počasne lepote,
s carskim rezom rodi
čutno otopelost.

Izven prestola pa ne štekajo.
Spletk.
Zato pa koža dobro izgleda,
olje se cvre na nižjem ognju.
In hoja je počasnejša.
Mediteran





V sredozemlju, nove svilene poti,
odrivajo naplavljene.
Iz srednjega cesarstva.
prihaja Beijing,
kjer zaupanje in skupaj,
drži to, kar zahod potlači.

Da, čez dan delajo ljudje.
in ponoči dela metropolis.
Popravlja se
z dušami teles, ki
nosijo njegove popravne dele.





Most na Slovenščini

A lahko govorim mimo mene?
Proti svojemu delu, proti mojemu razredu, proti moji rasi.
Proti sebi.

Tako gradim mostove.
Ker v reko jih bo malo skočilo.
Razen, če morajo.
Takrat te pa lahko odplakne.

Ali v mite,
kot ostarelega Hribarja pod našo tovarno.
Ali pa v nemarkirane grobove, ko te izvlečejo iz Kolpe.

In probam scat po identitetah, boli.
Moja slovenščina, ni tvoja slovenščina.
Slovenski jezik, nismo samo to mi.

Moja slovenščina bere druge ljudi in ne mara slovencev.
Niti kateregakoli drugega naroda.
Mojo ljubljanščino izkrivljajo droge.

In vleče iz povsod, cipica mala.
Ni slovanično pravilna.

V njo sem se rodil, kot
tujec sicer, ampak
vseeno. Kaj drugega
počnemo, kot da se
udomačujemo?

Moj prispevek k kompleksnosti sveta.
Zanjo in skozi njo so boji bolj osebni
In tudi ljubila sem v njej.
Ampak ni edina.

Tudi veliko drugih jezikov,
mi je oblizovalo usne.
In z naslednjim, ne pozabim prejšnjih.


Moj jezik je prevod in vod
mojega telesa.
IN MOJE TELO JE OROŽJE,
IZVIR SMEHA
IN MORJE LJUBEZNI

in zato govorim.
Proti moji civilizaciji, proti moji družini, proti mojemu spolu,
In proti tebi.


Ker rabimo mostove!
V nas,
ki je kej bolj mnogoter kot vsak jaz.
V tisto skupno.


Saj v reko jih bo malo skočilo.
In dosti dežuje zadnje čase.
T’jelo

Sad već neko vreme lutam.

Gutam život,
a on mene žvače.

I slučajno sam
pustio. Vrata moje prošlosti otvorena.
I sada vidim
vaša lica u tepisima.

Putujem po ovim starim putovima,
uhvacen izmedju tjela i
brate,
jezika.
Uhvacen izmedju tjela i jezika.
Uhvacen je samo onaj koji nezna da pliva.
Da mijenja one najintimnije znakove.
Geste iz slova i riječi od mesa.

Dugo se vec znam
Nema istoga mene
Cudne su ove pljuge
ali bar su sličice lijepe.

Ocean je,
samo ako ne vidiš na drugu stran.
Za toliko mjesta.
Za toliko hodajučih slika bogova.

I uvjek se pitam, kako da
kažem jednu i istu stvar.


Živeo propuše moj.
Puši, puši.
Baci mi prošlost u lice.
Ionako ju već nosi.
I ako je ne vidi.

Nema druge,
Zemljo, kuglo moja svemirska,
Pao sam gdje jesam
pun kurac mi je micanja
Idem ja u anarhitekte.
Da iz korijena sagradimo ovaj grad.


Heteroforme

Ljubezen!
Kako lepo, če se na šihtu mamo radi.
Če mati mora nasmeh držati,
da račune odplati.

Nasilje!
Kako lepo, če ga ni pri hiši.
Če fotr se z njegovimi delavci igra mačke in miši.
In vojn, kako lepo, če jih pri nas ni.
Ven z vsemi slabimi stvarmi!

Ne glede na keri se znajdeš strani,
med kao svobodnjaki ali pod tirani,
uniforme pusti ob strani,
ker vrtnica se sama brani.

V glavnem,
eni rabjo enoumno disciplino za kolektivno klimo.
Kot vsaka armija in stari Musolino,
ali pa njegov Casa Pound bambino in Salvinni fratelino.
Ampak ni vedno slabo, vse kar je eno,
brez resne produkcije težko bomo preživel zimo.
Ker kdor nujo zmore nosit,
ta šele svobodo lahko jaha.

Adijo spone vasi in krone,
adijo rdeče podjetje in neuvrščeno poletje
zdaj v restavraciji kapitalizma
vsi prilepljeni na kartice in kupone.

Osvobojeni od zemlje in muh vremena,
vsaj za nekaj časa,
no,
dokler ga ne zmanjka.

Ne glede na keri zbudiš se strani,
med svobodnjaki, pod tirani,
ali med ovcami, kjer vsi so čist sprani.
Prvo se lepo najej, potem pa reci
ne, vsej gamadi usrani.

Med ljudmi, iz dneva v dan,
med moči križišči in dolinami,
kjer še se kdo v cerkvi izčisti.
Kot kormoran,
se na dolge proge potapljam.
Up kakšen v beton še dam,
in nevem kje ven priplavam.

Ekonomija žrtvovanja,
kdo se komu klanja,
klanja, klanja, klanja.
Raje ideološka sinestezija,
če ni tudi amnezija,
nam bo osmislila trenutna stranja.

NATO, opa bato.
Dam zlato za lopato,
ki bo pokopala ta imperij v blato.

Gospodarja samouničenje
bi blo lepo očiščenje.
Pa naj je od nje ali njega,
ljudstvo se ne naje od tega.

Je Kitajska in Rusija vstala,
in bo tudi njih oplazilo rezilo mojega šala.
Ker kdor se gre planetarnega veljaka,
ni ga večjega seljaka.

Če je del imperija tvoja država,
a jo boš gledal, kot da je sama krvava?
Če tvoja partija k en pacek laže,
a boš z njimi, ker ne najdeš druge maže?
Če ti grejo frendi v kurac,
a se boš boril z njimi?
A se boš boril za njih?

Če si rojen v bogastvo, a ga boš razdal?
A boš familijo izdal?
In ti? Boš sebe dal?
In ti?
In jaz?

Kje smo ostal?
aja
In ti?
In jaz?
In uni tam.
Smo mi, hej.
Še ene par,
Pol pa komune do lune.

Dolgočasne norme,
nas dajejo pod razno.
Same se klešejo
naše heteroforme!

In ni ga mnenja,
ki bi zaobjel te oblike življenja!
Ker v njih smo lično,
in ne bezobrazno.

Smrt za življenje in življenje boju.
Pa to je vse noro.
V kakih cajtih mi žvimo.
Dejmo se ne še mi klat k živino.

Zato ubiti vojno in dati življenje boju.




Kres na Atlantiku

Jeti, začeti,
pod tvojim začetkom je naše podjetje,
da bo za jesti
poduzetje, ko vse gre v ali hoče vnebovzetje

šele če sprejmeš lahko daš,
vrneš, razsajaš,
sadiš, pol mal sediš,
vzeti zemlji, naredit vrzeli v žemlji,
vzhajaš, sonce se vrača,
in vrača prsti,

v nekem drugem svetu pa
letni časi neonskih luči,
plin se v mrazu drugače obnaša
in me živali severa,
uživa se doma.
zapri parke,
prižgi lampe,
povež kable
bi samo jedli in vsi medli dojemali sami,
mešetar z idejami na daljavo, narxist

ni vsako delo častno
zato stroj ali migrant
3G,4G,5G,
pack za 3-gje, stotka.
Zakon sili v kriminal
potem tretja generacija,
če ni vmes deportacija
stroj in migrant
asimilacija
integracija
identiteta
totalna matematizacija

slona za odrezane okle vlečemo iz trgovine porcelana
in naša dejanja nimajo učinka
zato ostre osti v oblastne osi, ker k ostalemu me ne pusti
distopije in humanitarnost
odprta rana in čez krema

delam za potrebe česa,
vlačim drva za atlantskega potlač kresa
in ista scena odkar čepe opica v plamen gleda
tko tut apokaliptična neumnost bo preživeta

na nebu eterično bančništvo,
nižje,
energije dolga,
na tla,
črno zlato, rdeča nit
razdalja,

gremo bližje,
neposredni čuti še veljajo,
nos mi dela,
ni več tok kompleksen,
sam zakompleksan
in še vedno lahko zavoha objektivni nesmisel

in zakaj delam, za potrebe česa,
vlačim drva za atlantskega potlač kresa
in ista scena odkar čepe zabrita opica v plamen gleda, tko tut apokaliptična neumnost bo preživeta.
Gotovi


Ma kolko smo jedli
Pa kolko smo pili
Gospod nam je dal ma vse kar je mel

Pa tolko hadili
Se tolk se borili
Pa nismo nč meli
Ma dal so nam kar je blo treba

Pa tolko smo jedli
Pa tolko smo pili!
Ma oštja gospod nam je dal
Ma vse kar je mel

Pa smo pol hitr…
hitr bli krivi
Da tja smo ga gor
v breg smo ga spodili

Pa tolko smo jedli
pa tolko smo pili
Gospod nam je dal
Vse kar je mel

Pa smo v grob ga spodili
Pa šel je tja gor
Pa gospod nam je dal
Ma cele karjole

Ma… dobr smo pili pa peli smo to(lk)…
Pa tri dni smo hodli
Kaj nejbi storili? … pa tam je bil on
Ma sej nč nam ni tel

Pa smo hitr ga prjeli.
Pa nekej pol spili…

(Norce smo brili, vse smo sunili… gotovi smo bli!)

…pa tolk smo ga bili!
Pa se veselili
Pa jedli pa pili
Pa šli pol gor tja kjer on je šel spet
Pa za njim smo kar šli
čez tri dni
K so nas palcaji dobili
Pa so nas pastrelilii
Tak fino je blo
ma živel sm vsaj oštja
Ma ni mi blo treba se jebat s temi
pa pustimi pravili
Pa znanostjo k ma okus po cel mavcu
Pa jedu sm pil
Pa vidu sm kaj sm vidu
pa nardil kar nardil
Pa sem govoru pa plesu pa sm hodu pa šu
pa sm tri dni še gledu pa pol sm vidu le
Belo luno belo luno belo luno
Pa je sonce za njo se padilo
Pa v moj glaž zemljo ulovilo


Spamma se oluja.

1312, idemo!

Sprema se oluja.
Sad već neko vrijeme.
A nekima ni ona iz 95. se nije spremila.

Neki vide
crno iznad glave,
A neki
miriše napetost
i napajaju
se od nje.
Nekima ljetna kišica... proći če.
A možda i neće.

I možda je tako oduvjek bilo. Neznam.
A sigurno su ljudi to govorili.
Bar neki.

Neki čuju,
neki ne osjete..
Neki već poludili od grmljevine,
Drugima svakog dana svane opet jučer.
A on tuče tuđe, tuče tuđe.

I tako to ide
dok jednom ne trefi munja.
I svi pogledaše gore.

Nije to munja brate,
iako te trese
sa elektrikom.
Nije to munja.

To ti je murja!

Pa za što sam kriv? Ništa nisam uradio?
Budalo. Pa to i jest to!

Na granici se debeli igraju kršćanske milicije.
I oni se boje za svoje...
evropske boje.

sociopatske pičke!